Rojstvo prvega otroka je vsekakor za oba starša izredno osrečujoč trenutek, ki za seboj prinese številne spremembe, ki jim tudi tisti, ki so bili na starševstvo pripravljeni, enostavno niso kos, saj jih niso pričakovali.
Rojstvo prvega otroka je vsekakor za oba starša izredno osrečujoč trenutek, ki za seboj prinese številne spremembe, ki jim tudi tisti, ki so bili na starševstvo pripravljeni, enostavno niso kos, saj jih niso pričakovali.
Zakaj potemtakem prav trenutek, ki naj bi pomenil nadgradnjo in še večjo povezanost partnerjev, lahko pomeni izbruh prvih resnih partnerskih oz. zakonskih težav? Zakaj rojstvo otroka prinese prvo partnersko krizo?
Nekateri strokovnjaki odgovarjajo: »Ker ima mama novega otroka.«
Kdo je vaš “otrok”?
Peter in Nina sta mlada starša. Pred rojstvom njune prvorojenke je bil Peter Ninin “otrok”. Nina je bila tista v njunem razmerju, ki je skrbela za čustveno plat, intimnost, dobro vzdušje in družabnost. Vsak dan, preden je Peter odšel na delu, mu je postregla zajtrk. Vedno mu je posvečala posebno pozornost, da mu je bilo udobno, da je bil vesel, srečen in zadovoljen. Tudi svoj urnik je prilagajala njemu. Toda ko se je rodila njuna prvorojenka, se je za Petra vse to spremenilo. Nina je vso svojo pozornost, ki jo je prej namenila svojemu možu, začela posvečati hčeri.
Ko je prišel iz službe, ga je komaj opazila. Po napornem dnevu menjavanja plenic, uspavanja dojenčice, čiščenja politega mleka s preproge, pomanjkanju spanca in poslušanja otroškega joka, je bila fizično in psihično izčrpana ter z “živci” povsem na koncu. Tudi ljubila se nista več, saj je Nina zaradi utrujenosti in izčrpanosti vsak večer takoj zaspala.
Čeprav je imel Peter svojo hči zelo rad, mu ni bilo jasno, zakaj je proti njej čutil zamero. Zaradi slednje se ji je posvečal še manj in začel iskati pozornost in tolažbo pri drugih ljudeh.
Kaj morate upoštevati, da se izognete ali rešite podobno krizo? Kako sta Peter in Nina rešila svoj problem?
To, da začnete ignorirati svojega otroka, se ne soočite s problemsko situacijo ter raje bežite vstran, vodi v propad zveze in negativno vpliva na starševstvo.
Peter in Nina bi se morala spomniti, zakaj sta sploh postala par. Je to zaradi sinergije, da sta skupaj srečnejša in popolnejša kot če bi bila sama? Je to zaradi tega, da drug ob drugem čutita zadovoljstvo, čustveno bližino in izpopolnjenost? Spomnite se, kaj vam je všeč na vašem partnerju!
Po nasvetu terapevta sta se odločila, da bo en večer v tednu namenjen samo njima. Ta dan bosta skupaj odšla na večerjo, v kino, se doma razvajala in podobno. Tisti večer bosta dojenčico zaupala varuški, prijateljem ali svojim staršem. Med dnevnim spanjem dojenčice bo Nina počivala. Tako bo nadoknadila spanec, ki ga zaradi nege dojenčice izpusti ponoči. Prav tako sta se dogovorila, da ne bo samo Nina tista, ki bo zaradi dojenčice vstajala ponoči. Za njo bo včasih poskrbel tudi Peter. Po Petrovi službi bosta skupaj skuhala kosilo, pospravila stanovanje ter poskrbela za druga gospodinjska opravila ter nakupe.
Srečen konec?
Peter in Nina sta čez nekaj dni ugotovila, da sta napetost, stres in slaba volja med njima izginila, saj so zdaj opravila, nega in skrb ter odgovornost razdeljena med oba. Med seboj se razumeta, počutita se razumljeno, izpopolnjeno in srečno, kar pozitivno vpliva na vzgojo njune hčerke. Petrova zamera do hčere je izginila, saj ima Nina zdaj čas in energijo tudi za njega. Ponovno se večkrat ljubita.
Nini in Petru je uspelo, da sta zaščitila svoj zakon tudi po rojstvu otroka. V ta namen sta si morala zastaviti nekaj smernic in narediti dober načrt enakopravne porazdelitve gospodinjskega dela ter skrbi, nege, vzgoje in odgovornosti za otroka. Brez tega jima tudi ob še tako veliki medsebojni ljubezni, ne bi uspelo.
Ključ do rešitve: če si želite postati uspešni in dobri starši, poskrbite tudi za svoj zakon oz. partnersko razmerje
Raziskave kažejo, da so otroci, ki živijo v družinah, kjer imata starša trden, globok in povezan zakon oz. partnerstvo, v življenju uspešnejši, psihično stabilnejši in imajo povprečno več samozavesti od otrok, ki živijo s starši, ki imajo nestabilno partnersko razmerje.
Zgodba o Petru in Nini je zgodba s srečnim koncem, ki je žal ne spozna veliko družin z otroci. Zgodba je popoln scenarij, ki se v realnem življenju velikokrat ne izteče tako pozitivno. V tem članku bi zaradi tega rada poudarila, da je dobro, če partnerja tudi pri ustvarjanju svoje družine ne pozabita drug na drugega. Drug za drugega potrebujeta čas in energijo. Kakovost partnerske zveze vpliva na kakovost vzgoje otrok.
Kaj kažejo raziskave?
Raziskave so pokazale,da kvaliteta odnosov med partnerjema mnogo bolj vpliva na odnose med očetom in otrokom kot na odnose med materjo in otrokom. Očetovstvo je bolj odvisno od spodbudnih partnerskih odnosov kot materinstvo. Z drugimi besedami: kadar moški začutijo, da pri partnerkah nimajo ljubezni in pozornosti, so slabši starši oz. očetje.
Slednje velja tudi za ženske, vendar moramo pri tem upoštevati, da ima materinstvo že zaradi vsesplošnega družbenega idealiziranja materinstva, ki obenem podcenjuje pomen očetovstva, drugačen vpliv. Tako oboji izpolnjujejo družbena pričakovanja, ki niso vedno skladne z resničnimi potrebami družinskih članov. Čeprav se vzorci spreminjajo in se vedno bolj poudarja pomen očeta pri vzgoji otrok, je očetovstvo še velikokrat prepleteno z zastarelim načinom mišljenja. Pri rezultatih in interpretiranju raziskav je dobro upoštevati, da se matere in očetje razlikujejo predvsem zaradi vplivov in pritiskov družbe.
Kako biti dober starš in partner hkrati?
Biti dober starš in ljubimec hkrati zna biti zelo naporno in večini mladih staršev se kaj hitro zgodi, da ob novi vlogi kaj hitro pozabijo na vlogo partnerja. Zaradi vsakodnevnih obveznosti, skrbi in nege za otroka ter hkrati delovnih obveznosti lahko mine več let, preden se začneta zavedati, da sta le še prijatelja in ne tudi ljubimca.
V vsakem zdravem partnerstvu partnerja začutita, da sta se oddaljila. Obenem začutita potrebo in željo, da se zbližata. Ne mislite in ne imejte slabe vesti ali krivde, če se namesto otroku posvetite partnerju in varstvo začasno prepustite komu drugemu. Starši, ki imajo občutek, da morajo otroku podrediti vse svoje življenje – tudi svoje najintimnejše potrebe – otroku ne koristijo, nasprotno mu celo škodijo, saj otroci potrebujejo srečne in zadovoljne starše. Ne pozabite, da ste svojemu otroku zgled: če se zaradi njega odpoveste vsem svojim potrebam, mu le sporočate, da osebne potrebe niso važne. Tako se tudi sam ne bo naučil prepoznavati in izpolnjevati svojih potreb ter spoštovati osebnih mej in potreb drugih.
Skratka, če boste delali na partnerski zvezi, boste pomagali sebi in vašim otrokom. Le tako, da boste sami srečni in izpopolnjeni ter brez občutka, da se morate zaradi otrok odpovedati vsem svojim potrebam in željam, boste lahko uspešno vzgojili svoje otroke. Čeprav se morda ne zavedate so otroci pravi mali psihološki detektivi, ki prepoznajo in prevzamejo vaše “mučeništvo” na sebe.
Še enkrat: otroci potrebujejo dober zgled
Če imate sina, potrebuje zgled očeta, ki s svojo ženo oz. partnerko ravna razumevajoče, s sočutjem, spoštovanjem in ljubeznijo. Če imate hčerko, potrebuje mamo, ki z njenim očetom oz. partnerjem ravna enako razumevajoče, sočutno ter s spoštovanjem in ljubeznijo. Ne samo, da jim bo to pomagalo v prihodnosti, da bodo imeli zdrav odnos do zakona oz. partnerske zveze, ampak jim bo omogočalo srečno otroštvo v domu kjer prevladujeta mir in ljubezen.
Otroci se v primarni družini naučijo enakopravnosti med spoloma. Tudi če v družinah ni fizičnega nasilja, je velikokrat prisotno psihično nasilje, ki ga največkrat kot takega sploh ne prepoznamo. Spolno obarvano psihično nasilje, ki ga imamo po navadi za povsem vsakdanjega normalnega ter družbeno sprejetega je že to, da za dečke in deklice veljajo drugačna pravila, opravila, pričakovanja in odzivi. Tudi spolno obarvane tradicije, ki veljajo le za ženske, deklice ali fantke, moške vplivajo oz. lahko zaznamujejo in zavirajo psihični razvoj. Zaradi tega je prav, da o teh stvareh spregovorimo in do njih opredelimo svoj odnos. Le tako lahko vplivamo na celostni razvoj otrokove osebnosti.
